Včeraj smo bili priča izjemnemu dosežku Evropske vesoljske agencije (ESA), ki jim je po dolgoletnih prizadevanjih uspelo postaviti nov mejnik v raziskovanju vesolja. Robotski laboratorij Philae, ki so ga v vesolje poslali s pomočjo vesoljske sonde Rosetta v okviru istoimenske misije, je po desetletnem zasledovanju po Sončevem sistemu in približno šestih milijardah prepotovanih kilometrov uspešno pristal na kometu Čurjumov-Gerasimenko.
Gre za prvi pristanek na kometu v zgodovini človeštva, mnogi znanstveniki ta podvig primerjajo s pristankom človeka na Luni leta 1969. Od uspešne misije si znanstveniki obetajo številne odgovore, tudi o tem, ali je Zemlja nastala tako, da so jo pred več milijardami let prav kometi obdarili z vodo in kompleksnimi ogljikovimi molekulami, kar je bil pogoj za nastanek življenja v nam znani obliki.
Kadar koli je govora o vesolju, govorimo seveda o izjemno široki temi, zato se bom v tem prispevku osredotočil na komete s poudarkom na trenutno najslavnejšem članu družine.
O kometih, meteorjih, meteoritih
Komet (grško kométes – zvezda z lasmi, iz komé – lasje) ali repatica je manjše nebesno telo z neostro obliko, ki se giblje okoli Sonca. Skoraj vsa njegova masa je osredotočena v jedru, sestavljenim iz kamenja in nikljevega železa. Trdni delci so med seboj bolj ali manj čvrsto povezani z ledom, zmrznjenim amonijakom in metanom.
Ko se komet približa Soncu, se povezava uplini, pri čemer se sproščajo plini. Ta plinasti oblak se razporedi okoli jedra kometa, pri čemer nastane koma – svetla plinasta in prašna ovojnica. Sončev veter odbija snovi iz kome v rep, usmerjen stran od Sonca. Samo jedro kometa ima premer do 1000 kilometrov, rep pa je lahko dolg tudi do 100 milijonov kilometrov. Med izhlapevanjem delcev v bližini Sonca se iz kometa sproščajo manjši delci.
Komet za seboj pušča sled manjših delcev oz. meteoroidov v obliki meteoroidnega toka, katerega včasih prečka Zemlja med kroženjem okoli Sonca. Meteoroid ob vstopu v Zemljino atmosfero povrzoči svetlobni pojav, imenovan meteor, pogovorno znan kot zvezdni utrinek. Če se na nebu naenkrat vidi večje število meteorjev smo priča meteorskemu roju oz. meteornemu dežju.
Najlepše je s prostim očesom viden roj Perzeidov med 9. in 13. avgustom. Ker ti meteorji navidezno letijo iz ozvezdja Perzeja, nosijo ime Perzeidi. Gre za enega najveličastnejših valov zvezdnih utrinkov, saj pade utrinek čez obzorje povprečno vsako minuto. Perzeidi so sicer del repa kometa Swift-Tuttle.
Večina meteorjev v ozračju izhlapi, če pa njegovemu trdnemu preostanku uspe prodreti do trdnega površja Zemlje, se delec imenuje meteorit. Medijsko najbolj odmeven je bil meteor, ki je februarja 2013 zajel osrednjo Rusijo in eksplodiral v zraku. Delci, težki tudi več kot pol tone, so nato v obliki meteoritov dosegli zemljo in povzročili veliko škodo na stavbah v obljudenih delih pokrajine Čeljabinsk. Ranjenih je bilo več kot 1000 ljudi.
Komet 67P/ Čurjumov-Gerasimenko
Komet je poimenovan po sovjetskih astronomih Klimu Čurjumovu in Svetlani Gerasimenko, ki sta ga odkrila leta 1969. Oznaka P označuje periodični komet s kratko obhodno dobo, kar pomeni, da ima obhodno dobo (čas, potreben za dokončanje enega obhoda Sonca) manjšo od 200 let. Število 67 označuje položaj kometa v katalogu odkritih periodičnih kometov. Najslavnejši, Halleyev komet, ima oznako 1P.
Komet je od Sonca povprečno oddaljen približno 518 milijonov kilometrov. Oddaljenost niha med 186 milijoni kilometrov (točka, kjer je najbližje Soncu – perihelij ali prisončje) in 800 milijoni kilometrov (točka, kjer je najdlje od Sonca – afelij ali odsončje).
Za primerjavo – povprečna oddaljenost Zemlje od Sonca znaša približno 150 milijonov kilometrov. Obhodna doba kometa znaša 6,5 let, okoli svoje osi pa se zavrti v 12,4 urah. To pomeni, da eno leto na kometu ustreza času šestih zemeljskih let in pol, dan pa traja 12 ur.
Premer kometa znaša približno štiri kilometre, gravitacija pa je zaradi miniaturnih dimenzij nekaj stotisočkrat manjša od gravitacije na Zemlji. Človek bi tako poletel v vesolje že z malce močnejšim odrivom od površja. Prav zato so strokovnjaki malce zaskrbljeni, saj pri pristanku ni šlo brez težav.
Harpuni, s katerima naj bi se 100-kilogramski laboratorij Philae pritrdil na površje, se nista sprožili. Zadnji podatki nakazujejo, da naj bi se laboratorij po nekoliko tršem pristanku na površju zaradi šibke gravitacije dvakrat odbil in šele nato pristal kilometer stran od predvidenega mesta.
Najpomembnejše pa je, da znanstveni instrumenti laboratorija delujejo, zato se bo lahko pričelo dolgo pričakovano zbiranje podatkov in iskanje odgovorov na številna vprašanja glede nastanka Osončja in našega planeta.
Kometi so posebej zanimivi za proučevanje, saj spadajo med najstarejša telesa v Sončevem sistemu in tako odražajo sestavo oblaka prahu in plinov, iz katerega je pred približno 5 milijardami let začel nastajati Sončev sistem.
Misija je posebna tudi zato, ker so morali znanstveniki vnaprej načrtovati vsako najmanjšo podrobnost 10-let trajajočega potovanja. Posledično je posebna tudi njena cena – za zapleteno znanstveno raziskovanje so porabili 1,4 milijarde evrov. A o uspehu misije bomo lahko sodili, ko bodo na Zemljo prispeli prvi konkretni podatki in pričakovani odgovori.
